Monte Peralba

Ime pove barvo: Peralba pomeni »beli kamen«, belina pa je tudi v nemškem imenu Hochweißstein; v sappadskem narečju je Jochkouvl, gora ob prelazu. Kamnina je devonski grebenski apnenec, veliko starejši od gora, ki se vidijo iz kraja in so vse iz triasa: imenovati jo »dolomitska« ni pravilno, čeprav barva zavaja.

Vrh stoji na meji med Sappado in občino Santo Stefano di Cadore, torej med Furlanijo - Julijsko krajino in Benečijo, čisto blizu Avstrije. Pod njim, v zgornji dolini Val Sesis, izvira Piava.

To preseneti vsakogar, ki pride: najvišje gore Sappade iz kraja ni. Stoji nekaj kilometrov severneje, za hrbtom, ki se med gorama Monte Ferro in Monte della Piana dviga tik nad hišami, in ta bližnja pobočja jo povsem zakrijejo. Izračun na modelu terena kaže, da je vidna le iz zaselka Cima Sappada, kjer dolina Val Sesis odpre vrzel proti severu, in še to komaj: prostih ostane nekaj deset metrov vrha. Tam odloča fotografija s kraja samega, ne izračun.

Da bi jo dobro videli, se je treba povzpeti: do koče Rifugio Monte Siera na Pian dei Larici ali na prelaz Passo del Mulo nad jezeri Olbe. Ali pa stopiti v dolino Val Sesis.

Izhodišče je koča Rifugio Calvi, last odseka italijanske planinske zveze CAI v Sappadi, odprta 26. septembra 1926: do nje se pride samo peš, v eni uri od parkirišča v zgornji dolini Val Sesis. Od koče vodi normalna pot, poimenovana po Janezu Pavlu II., ki jo je prehodil julija 1988, čez prelaz Passo Sesis na vrh v približno dveh urah. CAI v Sappadi jo opisuje kot vzpon z zmernimi težavami; register poti dežele Benečije zaključni odsek razvršča za izkušene planince (EE). V trdem snegu ali poledici postane resna tura.

Zahodna pot se začne pri izviru Piave: daljša je in bolj razgledna. Ferrata Sartor je nekaj drugega: razvrščena je za izkušene planince z opremo in je ob gneči izpostavljena padajočemu kamenju. Koča jo označuje kot »lahko«, CAI v Sappadi kot »srednje težko«: za tiste, ki niso vešči, velja strožja ocena.

Prvi dokumentirani vzpon je iz leta 1854, zaradi topografske izmere. V prvi svetovni vojni so bili ti grebeni prva bojna črta: med utrdbo Casera Vecchia in kočo še vedno poteka zavarovana pot, vsekana v tistih letih, od koče Calvi pa se razločijo položaji. Danes je koča etapa Karnijske prečnice (Traversata Carnica).